ležal sem na postelji in opazoval telo zraven sebe, kako na vso moč smrči. stoletne smreke so padale ena za drugo. ta gozd nikoli več ne bo, kar je bil.
ni mi šlo na bruhanje, niti si nisem zaželel, da bi bil nekje drugje. takrat mi je postalo jasno, da bo to pot najbrž za zmeri.
