ŠKODA BESED…

malo bom še poležal,

potem pa se odpravim

počasi naprej..

postarani vojaški reaktivec v daljavi je preglasil glasove prav tako postaranega partizanskega kvinteta. oči pogrebcev so bile uprte tja nekam predse. v zastave. v medalje. v nič. gledal sem gor, v nebo. ne, nisem iskal boga; opazoval sem tisti kos zarjavele pločevine na modrem ozadju in ugibal za keteri model gre. orel, galeb, kragulj…

tistega dne sem pokopal svoje kolo bmx rdeče barve. pokopal sem razglednice iz vrsarja, sprehode po tivoliju, kavbojke rifle iz italije, vlažna jutra pod šotorom v trenti, pomfri in čevape na pelješcu, belega herbija in zelenega golfa, sladoled pri šipcu v barvesolje, jadralna letala nad begunjščico…

pokopal sem djoleta in rani mraz v okičeni šolski avli.

in njo, ki je bila sonce.

naredil sem tiramisu. ker je uspel, sem ga razdelil na tri pravične dele. predšolskemu otroku sem namenil 20 odstotkov, sebi in življenski partnerici pa vsakemu 40 odstotkov. dal bi ji manj, a se načeloma zavzemam za enakopravnost med spoloma. svoj delež sem pojedel takoj in priznati moram, da me je po tem malo bolel trebuh. a kaj naj?! lahko bi se zgodilo, da bi že čez deset minut v stanovanje vpadli oboroženi specialci in zahtevali svoje. obstaja tudi verjetnost, da si bo kdo od preostalih dveh družinskih članov na krožnik naložil več, kot lahko poje. v takem primeru se lahko nadejam še kakšne žlice viška. kar se mene tiče, se človeška solidarnost neha pri tiramisuju.

od vseh zamujenih priložnosti mi je žal edino, da tiste sobotne noči nisem pofukal druge najgrše babe v mestu.

moja mama je vedno govorila: jebemti, tri-pet, zapri že enkrat ta hladilnik! jaz pa mislim, da je stati pred odprtim hladilnikom nekaj najboljšega, kar ponuja življenje.